Kolpa

Kolpa izvira kot Kupa v Gorskem kotarju, nadmorska višina izvira meri 313m, nadmorska višina izliva pa samo 140m. Izliva se v Savo na Hrvaškem. Kolpa je v tem delu Slovenije največji vodni tok. Od izvira na Hrvaškem do državne meje je dolga 119,5km. Višinska razlika med izvirom in izlivom je res velika. Njen strmec znaša 1.58%, na posameznih odsekih pa celo več. Od sotočja s Čabranko naprej je mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, zato ima tudi dve imeni. Hrvati ji pravijo Kupa, mi pa Kolpa. V belokranjskem delu, ki je gledan kot spodnja enota, dobiva reka razen reke Lahinje površinsko vodo le iz kraških, največ nekaj deset metrov dolgih vodnih tokov. Zaradi močne globinske erozije ima struga Kolpe od izvira do Gribelj (razen v Osilnici, Brodu na Kupi in v Vinici) značaj ozke in globoko zarezane deberske doline, kar je zlahka opaziti, saj rečni tok teče po 20-50m globoki in 60-100m široki strugi. Kolpa spada med rekreacijsko in ribolovno zanimive reke, saj mnogim turistom, posebej poleti, nudi toplo vodo in obrežni prostorza rekreacijo, ribolov in sprostitev. Ob toku lahko naletimo na kraške izvire in jame. Ker je Bela krajina kraški svet, tukaj najdemo do 200 kraških izvirov, pa tudi podzemnih jam ne manjka. Najbolj znani jami ob Kolpi sta vsekakor Bilpa in Kobiljača. Za bregove so zelo značilne malence, tako pri nas imenujemo mline, ki so mleli žito, nekateri pa so imeli še žage. Jezov je po kanjonu na obeh straneh bregov okoli 50. Na reki Kolpi na ozemlju Slovenije lahko na osnovi razširjenosti ribjih vrst ločimo nekatere ribje pasove. Tipičnega postrvjega pasu ni. Kolpa namreč izvira v močnem, skoraj 80m globokem kraškem izviru. Že na izviru ima karakteristike lipanskega pasu, ki segajo vse do jezu v Bregu ali celo do Prokšejevega jezu v Vinici. Od tu dalje je pas mrene, ki se razteza po preostalem toku Kolpe v Sloveniji. Na osnovi delitve v salmonidni in ciprinidni del sega salmonidni pas do Brega od tu dalje pa je Kolpa ciprinidna voda. Pestrost ribjih habitatov pa je kljub vsemu v reki izredna, kar dokazuje pestra vrstna sestava ribjih združb, kjer vsaka vrsta najde svoj življenjski prostor. Kolpa s pritoki je eden najbolj neokrnjenih vodotokov donavskega porečja v Sloveniji.

Lahinja

Lahinja, levi in največji pritok Kolpe v Sloveniji, izvira pod Knežino na nadmorski višini 163m. Kmalu po izviru se vanjo zlije Nerajski potok, pri Dragatušu prejme Podturnščico, v Črnomlju pa še Dobličico. Struga je zvijugana, ozka in globoka. Pod Gradcem se vanjo zlije še vodnata in hitreje tekoča Krupa. Pri Primostku na nadmorski višini 144m se zlije v Kolpo. Od izvira do izliva ima padca 19m. Tudi v Lahinji so ribji habitati zelo raznoliki. Tukaj se izmenjujejo zarastlinjene in ne zarastlinjene globine s prodnatimi in zarastlinjenimi plitvinami. Drstišča rib so izredno raznolika in verjetno zadostijo potrebam vseh vrst rib. Temu primerna je tudi pestra vrstna sestava in številčnost populacij. Kljub svoji majhnosti je reka Lahinja eden najlepših ščukarskih terenov v Sloveniji. Zanjo je značilno, da je njena struga speljana globoko skozi težko dostopen gozd. Na večjem delu je ribolov mogoč le iz čolna. Razgibano in mehko dno je bogato poraslo z vodnim rastlinjem, grmovje in drevesa segajo do vode in v njo. Vse to pa ustvarja idealen teren za vse ribe.

Krupa

Krupa prihaja na površje sredi severnega dela nizkega belokranjskega ravnika, v slikovitem kraškem izviru, izpod 30 m navpične skalne stene in je zavarovana kot naravni spomenik (Uradni list RS, št. 81/97). Po vodnatosti je izvir Krupe največji v Beli krajini. K vodnatosti pripomorejo ponikalnice v zaledju: Bajer pri Rožnem dolu, Rečica pri Vrčicah, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih. Krupa je v kraški ravnik vrezala izrazito mestoma kanjonsko strugo, in se po 2,5 km toka izliva v reko Lahinjo. Na reki, ki ima 6 m višinske razlike med izvirom in izlivom, so nekdaj delovali štirje mlini in dve žagi. Izvirno jezero je edino nahajališče jamske školjke Congeria kusceri v Sloveniji ter še drugih endemnih vrst jamskih polžev, najdena pa je bila tudi človeška ribica Proteus anguinus. V Krupi so za ribolov zanimive predvsem avtohtone potočne postrvi, kleni in platnice. Kljub vsemu pa ni priporočljivo jesti rib iz Krupe, saj je leta 1984 prišlo do izliva večjih količin PCB-ja v podtalnico in s tem tudi v reko Krupo. Analize vodnega habitata bodo narejene v bližnji prihodnosti, tako da bomo lahko, šele tedaj, z gotovostjo sporočili, kako je z ribami v tej reki.

Obrh

Obrh izvira pod obzidjem starega mestnega jedra Metlike. Izvir je črpališče pitne vode za večji del metliške občine. V dolžino meri 2672 metrov. Pri vasi Rosalnice, zraven železniškega mosta, se izlije v Kolpo. Struga se vije po obrobju Metlike in je večinoma prodnata in peščena. Za ribolov Obrh ni primeren, saj danes v njem skorajda ni rib, zaradi slabega pretoka. Pri izlivu v Kolpo pa je primeren za ribja drstišča.

Metličica

Metličica je manjši potok z izvirom pri Rosalnicah. Struga se vije po ravnici, kjer se po 625 metrih izlije v Obrh.

ribnik Prilozje

Le štiri kilometre iz Metlike, v smeri proti Črnomlju, pridemo skozi vasico Podzemelj do čudovitega okolja, kjer se med drevesi razkrije ribnik v Prilozju, ki je v lasti Ribiške družine Metlika. Ribolov je možen od maja do septembra, ribiči pa lahko uživajo v lovu krapa, babuške, amura in tolstolobika. Neokrnjena narava ponuja obiskovalcu teh krajev nepozabna doživetja in predvsem obogatitev telesa in duha. Tu so izvrstne možnosti za gobarjenje, pohodništvo in kolesarjenje. V neposrednem sosedstvu so tudi številne naravne in kulturne znamenitosti.

Kamenica

Kamenica je mejni vodotok med Slovenijo in Hrvaško z izvirom na hrvaškem. V dolžino meri 9 km in se razprostira na južnem delu Žumberaka, ki je v večini poraščeno z gozdom. V Kolpo se izliva kot desni pritok pod vasjo Rakovec zraven maloobmejnega državnega prehoda oziroma pri Kamanju na hrvaški strani. Ribe se nahajajo le v spodnjem toku, pri izlivu v Kolpo.

Drašički potok, Bobninec

Izvira na Hrvaški, malo zatem pa se vije po Sloveniji, skozi ozko dolino, poraščeno z gozdom. Potok je eden izmed čistejših v Beli krajini, saj še danes v njem živijo potočni raki.

Viri:
- Plut D., 1988: Belokranjske vode. Dolenjski muzej, Novo mesto
- Povž M., Šumer S., Budiha N., 1998: Ribe in raki Pokolpja, Založba i2, Ljubljana
- Eltrin B., 2000: Ščuka. Racoon d.o.o., Ljubljana